Tamburaški orkester                         http://www.tamburasividem.si

 

Tamburaška dejavnost se je v Vidmu pričela takoj po prvi svetovni vojni. Takrat so se pričeli nekateri Videmčani zbirati okrog nadučitelja Hauptmana in učitelja Rosbauda, ki je prevzel vodstvo tamburaškega zbora. Svoje zbirališče so imeli v gostilni Ilovšek, kjer so vsako nedeljo igrali za zabavo. Igrali so po domače, po ljudsko, na pamet brez not. Skupini se je hotel priključiti mlad, glasbeno izobraženi organist Ivan Brglez, ki je prišel v Videm 1913. leta. Iz skupine je želel oblikovati orkester, ki bi po notah igral tudi zahtevnejše skladbe, videmski tamburaši pa se za tak intelektualni napor niso navdušili in so Brgleza odslovili.
Ivan Brglez je med svojim delom na koru spoznal mladega Ivana Vaupotiča, po domače Petelinovega, iz Lancove vasi. Ob rednem obiskovanju Vaupotičeve številčne družine je Brglez spoznal mlado Nežko Vaupotič, svojo bodočo soprogo. Leta 1923 je glasbeno nadarjenim Vaupotičevim predlagal, da bi v Lancovi vasi ustanovili tamburaški zbor. V zboru so sodelovali: Anika Vaupotič (bisernica), Nežka Vaupotič (prvi brač), Roza Vaupotič (drugi brač), Jaka Vaupotič (bugarija) in Ivan Brglez (berda). Kasneje so se skupini pridružili še trije: Franc Polajžar (bugarija) in brata Malek (brač). Instrumente so si kupili za svoj denar. Najdražji je bil bas, ki ga je kupil Brglez. Oče Ivan Vaupotič je svojim otrokom sam kupil instrumente (brač, kitaro in bisernico), ostali domačini pa so poskrbeli sami zase.
Po kraju nastanka in po največjem številu sodelujočih so ljudje ta zbor poimenovali Petelinovi tamburaši ali na kratko Petelinovi. Ivan Brglez je vse člane naučil branja not, drže tamburice, osnovnih prijemov in tehnike igranja. Poskrbel je za ustrezen notni material, saj je kmalu pričel prinašati skladbe, ki so še danes del železnega repertoarja tamburaških skupin in orkestrov.
Okrog 1926 sta tako v videmski fari delovali dve tamburaški skupini, a je bila skupina Petelinovih iz Lancove vasi vodilna zaradi širokega repertoarja in uglajenega igranja. Rosbaudova skupina, v kateri so igrali Drevenškovi iz Pobrežja, Andrej Murko, Martin Malek, Jožef in Franc Bračič ter Jože Ilovšek, je naslednje leto prenehala igrati.
Petelinovi so igrali na vseh krajevnih prireditvah, proslavah, proščenjih, zabavah in koncertih v domači in sosednjih farah. Vabili so jih na razne sklepne izobraževalne prireditve po slovenskogoriških krajih.
Po nekaj letih so se najstarejši v zboru poročili in prenehali igrati. Nastalo praznino sta zapolnila tedaj že dorasla brata Maks in Fric Vaupotič, kar je zboru omogočilo nemoteno delovanje vse do druge svetovne vojne. Sledila so dolga štiri leta kulturnega molka.
Po končani vojni se je v Vidmu pričelo novo ustvarjalno obdobje za tamburaše in vse drugo glasbeno-kulturno življenje, s katerim je tesno povezan Maks Vaupotič. Leta 1951 je namreč prekinil mrtvilo, ki je vladalo na glasbenem področju, in ustanovil tamburaški zbor, hkrati pa še mešani pevski zbor. Nakupili so okoli 10 tamburaških instrumentov. Vendar se tamburaška dejavnost nekako ni mogla prav razviti. Kazalo je, da si tamburaštvo v Vidmu ne bo več opomoglo. Občasno so si zaigrali le še Petelini sami, tudi v javnosti so nastopili le nekajkrat, in sicer na srečanjih ljudskih pevcev in godcev.

Eno takih srečanj je bilo tudi leta 1975, ko so Maks, Fric in Jaka Vaupotič z bratoma Jožetom in Francem Krajncem s svojim igranjem navdušili številne mlade. Mnogo se jih je priključilo  k skupini, skozi intenzivne in zahtevne vaje pa se je izkristalizirala najvztrajnejša  dvanajstčlanska  podoba orkestra. Po nekaj letih  resnega in uspešnega dela je v začetku osemdesetih spet vse prenehalo. Mlade je zajel val moderne glasbe. Ko so se stvari nekoliko umirile, je Maks spet pričel voditi tamburaško skupino, ki so jo sestavljali učenci videmske osnovne šole, dijaki, študentje in nekaj zaposlenih. Vadili so dvakrat tedensko, udeležili so se kar štirih občinskih revij, veliko so gostovali v drugih krajih. Postopno se je število članov zmanjšalo na devet, a so kljub temu z rednimi vajami dosegali uspehe in veliko nastopali.
1994. leta je Maks Vaupotič po 43 letih vodenje tamburaške skupine predal Jožetu Šmigocu, ki uspešno nadaljuje Maksovo delo. Šmigoc je pred tem kar precej let igral v tej skupini, začel je namreč okrog leta 1982. Vaupotič je že takrat dirigentsko palico občasno predal Šmigocu in ga tako počasi navajal na funkcijo dirigenta tamburaške skupine, o čemer priča tudi članek v Tedniku. O reviji tamburaških orkestrov občine Ptuj leta 1984 je pisalo, da je "prvi nastopil videmski orkester, tokrat pod vodstvom Jožeta Šmigoca, ki sledi stališčem Maksa Vaupotiča".
Leta 1998 je tamburaška skupina Kulturnega društva "Franceta Prešerna" pripravila slavnostni koncert ob svoji 75-letnici delovanja. Sedanja generacija tamburašev in gostje so lahko prisluhnili Aniki Pisanec (rojeni Vaupotič 1905. leta), najstarejši videmski tamburašinji, in bratu Maksu Vaupotiču, ki sta po tolikih letih spet skupaj zaigrala na instrumente. Ob tej priložnosti so učenci OŠ Videm pripravili raziskovalno nalogo o tamburaših v Vidmu, s katero so navdušili eno učenko, da se je priključila skupini.
Pod vodstvom Jožeta Šmigoca se je tamburaška skupina razvila v pravi orkester, nastopa na območnih in medobmočnih srečanjih, izbrana pa je bila že na več državnih srečanj tamburaških in mandolinskih skupin: 1997 Gorišnica, 1998 Metlika, 1999 Borl, 2001 Murska Sobota, 2002 in 2003 Reteče pri Škofji Loki.
Današnjo tamburaško skupino sestavljajo: Romana Lečnik in Ančka Selak (prva bisernica), Biserka Selak (druga bisernica), Ervin Sedlašek in Verica Sakelšek (prvi brač; na državnem srečanju l. 2003 je prvi brač igral še Igor Robar), Marina Burg in Jože Šeruga (drugi brač), Danilo Krajnc in Uroš Auer (tretji brač), Jurček Lamot in Jože Topolovec (bugarija), Alojz Čeh in Danilo Svenšek (berda) ter vodja Jože Šmigoc (občasno igra tamburaški čelo).
Skupina vadi enkrat tedensko v prostorih osnovne šole, pred nastopi seveda večkrat. Udeležujejo se revij tamburaških skupin in orkestrov, proslav ter mnogih drugih, tudi dobrodelnih prireditev. Vedno pogosteje jih vabijo izven meja naše občine.
Zanimivo je, da v orkestru zvenijo tamburice vseh treh tamburaških sistemov: Farkaševe (več kot dvajset let staro glasbilo), Jankovičeve in sremske. Po letu 2000 so v društvu kupili več novih instrumentov pri proizvajalcu glasbil Mariu Žmegaču v Varaždinu, tako da večina članov igra z novimi glasbili.
Tamburaška skupina je za dolgoletno delovanje prejela mnogo priznanj, med njimi tudi zlato plaketo ZKO Ptuj leta 1998.
Pred dvema letoma so izdali tudi zgoščenko. Orkester v zadnjih letih svoje izvajanje popestri z violino, harmoniko, tudi flavtami.
Maks Vaupotič
Novembra 1917. leta se je družina Vaupotičevih v Lancovi vasi povečala še za enega člana - kot dvanajsti otrok se je rodil Maks. Pri hiši se je reklo pri Petelinovih, družinskim članom pa so po domače rekli kar Petelini. Skoraj vsi po vrsti so bili nadarjeni pevci in muzikantje. Že pred drugo svetovno vojno jih je videmski organist Ivan Brglez vključil v tamburaški orkester, ki ga je ustanovil; v skupini je igralo kar pet Vaupotičev.
Ko je bil leta 1928 Maks star 11 let, so ga poslali v šole na ptujsko gimnazijo, kjer je spoznaval glasbeno teorijo. Pokojni videmski župnik Jakob Soklič mu je plačal glasbeno šolo. Dve leti se je učil klavir, za več ni bilo denarja, a je zadostovalo, da je Maks življenje posvetil glasbi. Kasneje je svoje glasbeno znanje bogatil na izpopolnjevanjih pevovodij, ki jih je organizirala Zveza kulturnih organizacij, in z obiskovanjem seminarjev v Mariboru.


Med drugo svetovno vojno je doživel številne grozote - od požgane domačije v Lancovi vasi do koncentracijskega taborišča v Strnišču.
Petelinov Maks je začel prepevati že leta 1930, bil je član Petelinovega tamburaškega zbora, igral je v gledaliških spevoigrah, pevovodja in dirigent pa je postal v prvih letih po osvoboditvi. Dirigentska palica mu je prišla v roke povsem po naključju. Leta 1947 se je zaposlil v TGA v Kidričevem, kjer je na prigovarjanje sodelavcev ustanovil delavsko godbo na pihala, kmalu pa je postal še vodja pevskega zbora. Za neko proslavo so namreč ustanovili pevski zbor, a je pevovodja tik pred nastopom odpovedal in namesto njega je "vskočil" Maks. Konec leta 1951 je na Vidmu ustanovil tamburaški orkester, katerega vodja in učitelj je bil prav Maks sam. Na prigovarjanje Terezije Mohorko je istega leta pričel voditi še videmski pevski zbor, hkrati je še nekaj let predsedoval kulturno-umetniškemu društvu, vodil je tudi orače iz Lancove vasi.
Zbor je bil vse od začetka okrepljen s Petelini: Maksovima sestrama Nežko in Aniko ter bratoma Jakobom in Fricem. V 18-članskem tamburaškem orkestru pa so leta 1977 igrali štirje Petelinovi in njihovi trije nečaki.
Leta 1952 je Maks zapustil Kidričevo, čeprav je še občasno dirigiral tamkajšnjemu pevskemu zboru in zboru ptujskih upokojencev, kar precej časa je vodil zbora v Kungoti in Trničah na Dravskem polju. Najbolj ga je privlačilo delo doma, v Vidmu, saj je v zboru sodelovala vsa njegova družina: žena, sin in hčerka, ki še vedno prepeva, po Maksovih korakih pa gre njegova vnukinja Mateja.
Maksovo prizadevno delo na kulturnem, še posebej glasbenem področju, ni ostalo neopaženo. Za svoje dolgoletno, z uspehi zelo bogato delovanje je prejel številna priznanja. Najpomembnejša so: mala oljenka, ki mu jo je leta 1980 podelila Zveza kulturnih organizacij občine Ptuj, zlata plaketa ZKO Ptuj, 1996 Gallusovo priznanje in 1998 plaketa občine Videm.
Ko je leta 2007 praznoval 90. rojstni dan, so ga počastili člani vseh skupin in KD Videm, ki jih je vodil in s katerimi je dolga leta sodeloval.
Zdajšnji dirigent Jože Šmigoc
Jože Šmigoc se je z glasbo pričel ukvarjati v prvem razredu osnovne šole kot pevec otroškega zbora pri Jožici Soko, nekoliko bolj poglobljeno pa v 5. razredu osnovne šole, ko je pričel obiskovati nižjo glasbeno šolo v Ptuju, kjer se je šest let pri prof. Tonetu Horvatu učil harmoniko in štiri leta klarinet. Kot gimnazijec je igral v ptujskem pihalnem orkestru in pel v gimnazijskem pevskem zboru. Po končanem študiju, ko se je zaposlil na videmski šoli, je kmalu spet našel pot med kulturnike - najprej med pevce komornega moškega zbora v Ptuju, nato pa leta 1982 med videmske tamburaše, kamor so ga zvabili kolegi iz službe, ki so delovali v kulturnem društvu, in dirigent tamburašev Maks Vaupotič. Čeprav se je takrat prvič srečal s tamburico, je ob poučevanju in vzpodbudi g. Vaupotiča kmalu spoznal in vzljubil ta instrument. Sicer pa je nekajkrat nastopil tudi v vrstah gledališke in recitacijske skupine.

Ko je Maks Vaupotič počasi prenehal delovati kot vodja tamburašev, so v orkestru iskali novega vodjo, in čeprav se je Jože Šmigoc zavedal, da ima še premalo tamburaških izkušenj, predvsem pa nobenih dirigentskih, mu je vendarle bilo žal, da bi orkester, v katerem se je po večletnem igranju vzpostavilo pravo tovariško kolektivno vzdušje, prenehal delovati, zato je l. 1994 prevzel njegovo vodenje. Znanje v vodenju orkestra je poslej nabiral na mnogih seminarjih za vodje in člane tamburaških orkestrov, pa tudi v študijski skupini za poučevanje tamburice v glasbenih šolah, ki ima sedež v Brežicah. Čeprav vodi orkester, občasno še zaigra na tamburaški čelo - da ne pride iz forme, pravi. Njegova želja je, da bi tamburaško skupino ustanovil tudi v osnovni šoli, saj bi s tem zagotovili kader za odraslo skupino; v ta namen v društvu postopoma pripravljajo ustrezen fond glasbil.

Copyright