Gledališka skupina

 

Gledališka dejavnost med 1923 in1986

Leta 1923, ko se je osnovalo prosvetno društvo, so v stari kaplaniji igrali prvo igro z naslovom "Fernando". Med takratnimi igralci so bili Jaka Vaupotič, Jaka Rogina, Franc Muzek s Sel (predsednik prosvetnega društva) in Matevž Kores.

Čez pet let, 1928. leta, je nastopila mlajša generacija z igro "Sveti Vid", ki so jo igrali v kleti starega župnišča. V tej skupini so bili: Avgust Purg, Anton Majhen, Ivan Krajnc, Johana Štrafela, Marija Rižnar, Štefan Fridauer ter brata Maks in Fric Vaupotič.

Na otvoritvi Slomškovega doma 1930. leta je gledališka skupina v režiji župnika Jakoba Sokliča zaigrala opereto  "Srce in denar", v kateri je med drugimi sodelovalo kar pet članov Vaupotičeve družine iz Lancove vasi: Ivan, ki je igral glavno vlogo, Nežka, Anika, Jaka in Fric. Igro je spremljal pevski zbor pod vodstvom Nežkinega moža, videmskega organista Ivana Brgleza.

Naslednjo opereto, "Kovačev študent", so pripravili 1935. leta. Glavno vlogo je imel Jaka Vaupotič, režiral pa je župnik Konstantin Ocepek, ki je leto poprej zamenjal dotedanjega župnika Sokliča.

Največji uspeh so igralci doživeli z opereto "Darinka" leta 1937, s katero so tudi gostovali v okoliških krajih. Igralce - pevce sta spremljala pevski zbor in Ivan Brglez na klavirju. Večino vlog so zasedali Vaupotičevi: oče Ivan in mama Marija ter njuni otroci Nežka, ki je pela glavno vlogo, Jaka, Fric, Anika, Maks in Rozika.

V letih 1938 / 39 so igrali predstavo "Krišpin in Fridolin", pri kateri sta bila vodilna režiser Avgust Purg in Anton Majhen.

Druga svetovna vojna je prekinila tudi gledališko dejavnost. Že leto po vojni (1946) je ista zasedba pripravila opereto "Grof in opat", ki jo je Brglez spremljal na klavir in s katero so gostovali tudi v Lovrencu na Dravskem polju. Gledališko delo se je nato prenehalo.

Nastalo vrzel je zapolnil leta 1945/46 ustanovljeni mladinski aktiv, ki mu je predsedovala Štefka Novak. Uredili so dvorano Slomškovega doma, ki je bila med vojno skoraj povsem okradena. S pomočjo učitelja Maksa Beloglavca so v Mariboru izdelali nove kulise, učiteljica Elizabeta Letič je poskrbela za nove zastore, kupili so klopi za dvorano, za kostume pa uporabili stara oblačila, saj za več ni bilo denarja. Igrali so predvsem partizanske igre, ki so obsegale dve do tri dejanja.

V sezoni 1947/48 so pripravili veseloigro "Trije tički", v kateri so zaigrali: Franc Gabrovec, Tonček Tušek, Pepi Pernat, Anica Tušek, Pepa Verdenik in drugi.

1948. leta so igrali igro, ki se je dogajala v zaporu, "Pod svobodnim soncem". Tokrat so zaigrali tudi Ivanka in Janko Brglez, Trezika Mohorko, Jožica in Beba Ilovšek, Štefka Novak in Franja Murko, ki je veliko pomagala pri režiji.

Tri leta pozneje je videmska gledališka skupina zelo uspešno pripravila Nušićevo komedijo "Gospa ministrica", saj so jo doma in na gostovanjih v Strnišču (Kidričevo), na Hajdini in v Markovcih zaigrali pred skupno več kot 900 gledalci. V predstavi je zaigralo 38 ljudi, najmlajša sta bila 16-letna Tilika Sodec in Jožef Ilovšek. Ob najstarejših igralcih Tereziji Mohorko, Mirku Modicu in Avgustu Purgu so kot zelo prizadevni člani skupine izstopali Ivan Krajnc, Ivan Kirbiš (oba kmetovalca), Marija Šegula in Ivan Vidovič, ki sta bila zaposlena v TAM-u, a sta vedno redno prihajala na vaje.

Po tej so se predstave kar vrstile. Igralci so se v naslednjih letih za celovito podobo iger trudili tudi pri sceni in kostumih. Sceno so izdelovali sami, v skladu s finančnimi in materialnimi sredstvi. Pri kostumih so se največkrat znašli po svoje, pri zahtevnejših predstavah, kot je bila "Miklova Zala", pa so si kostume izposojali v mariborskem gledališču in šentjakobskem gledališču v Ljubljani. Pri spevoigrah in igrah z glasbenimi vložki je bil nepogrešljiv Maks Vaupotič. Bralne vaje so potekale v šoli, sicer pa so vadili na odru v dvorani. Predstave je v začetku režiral Avgust Purg, kasneje Ančka Skok, nekaj predstav sta režirala še Marija Koletnik in Peter Malec, največ pa jih je nastalo pod režijskim vodstvom Ančke Selak med letoma 1976 in 1986.

Zaradi večje preglednosti sledi predstavitev gledališke dejavnosti po kronološkem zaporedju:

1952: Gledališka skupina takratnega IZUD Vid pri Ptuju je pripravila igro "Begunka". Obisk je bil izreden, zato so predstavo večkrat ponovili. Nastopale so tudi tri učiteljice, sicer pa sta se s svojo igro odlikovala Terezija Mohorko in Avgust Purg. Pred predstavo in po njej je pevski zbor pod vodstvom Maksa Vaupotiča zapel nekaj pesmi.

V istem letu so zaigrali še zanimivo igro "Zloba nad zvestobo", v kateri je zaigralo kar 16 moških in nobena ženska.

1953: Sledila je spevoigra v treh dejanjih "Rodoljub iz Amerike", ki jo je režiral Avgust Purg. Za glasbene prizore je poskrbel Maks Vaupotič, ki je v odmorih med dejanji z zborom zapel nekaj pesmi. Predstavo so zaigrali doma in v Staršah.

1955: Po enoletnem premoru je gledališka skupina za proslavo ob 10. obletnici osvoboditve pripravila enodejanko "Vrnitev".

Gledališko dejavni so bili tudi videmski osnovnošolci, ki so za zaključek šolskega leta v prosvetni dvorani pripravili Gorinškovo "Rdečo kapico" v režiji učiteljice Franje Murko. Čeprav niso delovali v okviru društva, so se v tej skupini kalili bodoči igralci društvene gledališke skupine.

1956: Ob dnevu žena je KUD Videm priredilo proslavo, na kateri so kot zadnjo točko sporeda pripravili Meškovo dramo v treh dejanjih "Mati".

1957 - 1962: Gledališka skupina ni pripravila nobene predstave, ker ni bilo odra. Edini podatek o igrani predstavi v teh letih je otroška igrica "Mucin dom", ki so jo 27. decembra 1959 pripravili učenci, učitelji in vaška mladina.

1963: Kljub finančnim težavam je uspelo popravilo odra, tako da je gledališka skupina spet lahko pričela delati in naštudirala je dramo "Krivda" v režiji Ančke Selak. Predstava je lepo uspela, saj so po nastopu na domačem odru gostovali še v Podlehniku, Leskovcu, Bukovcih, Cirkovcah, Spuhlji, Lovrencu na Dravskem polju, Grajeni in Dornavi.

1964: Sledila je veseloigra "Skupno stanovanje", spet pod režijskim vodstvom Ančke Skok. Tudi s to predstavo so veliko gostovali.

1965: Anton Sedlašek, Franjo Levstik, Ivo in Jožica Soko, Marija Šosterič in Marija Černila so zaigrali v spevoigri "Vasovalec". Na klavirju jih je spremljal takrat že 70-letni Ivan Brglez.

1966: Ančka Skok je režirala dramo "Metež", s katero so se domačemu občinstvu predstavili dvakrat, nato pa so kar štirinajstkrat gostovali v drugih krajih.

1969: Po dveh mrtvih sezonah so gledališčniki pripravili kar dve predstavi. Za 8. marec so zaigrali igro "Mačeha in pastorka", ki si jo je ogledala še šolska mladina v Vidmu, Podlehniku in Majšperku. Z režiserjem Petrom Malcem so nato za sezono 1969/70 pripravili komedijo "Vdova Rošlinka". Po nastopu doma so gostovali v Podlehniku, Žetalah, Rogatcu, na Hajdini, v Markovcih, Leskovcu, Bukovcih in Muretincih.

1971: Že jeseni 1970 so pričeli pripravljati dramo "Vrnil se je ", a do realizacije ni prišlo.

1972: Člani društva so skupaj z učenci videmske šole naštudirali igro "Zvezdica Zaspanka".

1973: Videmska mladina je za dan žena pripravila igro "Vrni se, moj dragi očka", ki jo je napisala in režirala domačinka Marija Koletnik iz Pobrežja.

1974: Gledališka skupina se je po devetih letih ponovno odločila zaigrati spevoigro "Vasovalec". Od prvotne zasedbe iz leta 1965 je sodeloval le Anton Sedlašek. Na harmoniki jih je spremljal Jože Šmigoc. Prvič so zaigrali za 8. marec, sodelovali pa so še na občinski reviji gledaliških skupin v Ptuju.

1975: Za 8. marec so mladi igralci pripravili dramo "Klopotci", najnovejše delo Marije Koletnik, ki je igro tudi režirala in odigrala glavno vlogo.

1976: Pod režijskim vodstvom Ančke Selak je skupina pripravila veseloigro "Mutasti muzikant", ki so jo igrali za 8. marec v Vidmu, Podlehniku in Leskovcu.

1977: Za dan žena so pripravili enodejanko "Ne kliči vraga", nato še veseloigro "Svojeglavka", s katero so se uspešno predstavili tudi občinstvu v Podlehniku, Žetalah, Cirkulanah, Veliki Nedelji in Podvincih.

1978: To leto so se gledališčniki izkazali z dramo "Miklova Zala". Režirala jo je Ančka Selak in tudi zaigrala v glavni vlogi. Mentor je bil Mirko Vaupotič. Uspešnost igre se je pokazala tudi v številu ponovitev, saj so na domačem odru zaigrali trikrat, temu je sledilo 14 gostovanj, med drugim tudi v Rogatcu, Tepanju in Oplotnici.

1979: Za domače občinstvo in občinstvo v okoliških krajih so pripravili veseloigro "Skupno stanovanje", ki so jo igrali že 1964. leta, a jo je tokrat režirala Ančka Selak.

1980: Ob številnih gostovanjih se je gledališka skupina z dramo "Lucija" v režiji Ančke Selak in pod mentorstvom Mirka Vaupotiča udeležila tudi 3. srečanja gledaliških skupin ptujske občine. Predstavo je oblikovalo 19 igralcev, med katerimi sta bila tudi predšolska otroka Tanja Fridauer in Edvard Koderman. Ob tem srečanju je bil v Tedniku objavljen tudi kratek intervju z režiserko Selakovo. Dramo "Lucija" so zadnjič zaigrali še ob drugem prazniku krajevne skupnosti Videm.

1981: To leto so pripravili dve veseloigri: "Velikaška norost" in ob tretjem prazniku krajevne skupnosti "Prevarani vdovec". Sledilo je nekaj gostovanj.

1982: Gledališka skupina je spet posegla po težjem delu in v 21-članski igralski zasedbi v režiji izkušene igralke Ančke Selak pripravila dramo "Samorastniki". Zaigrali so jo kar devetkrat, tudi na 5. srečanju gledaliških skupin občine Ptuj.

1983: Z dvema enodejankama, veseloigro "Velikaška norost" in spevoigro "Vasovalec", so razveseljevali domače in okoliško občinstvo.

1984: S komedijo "Na svidenje nad zvezdami" so se igralci predstavili dvakrat doma, nato še v Žetalah, Leskovcu in na Selih.

1985: Za dan žena so pripravili dve enodejanki: "Pepelka po drugače" in "Živi spomenik".

1986: V enodejankah "Vzorni soprog" in "Velikaška norost"  se je spet predstavila močno pomlajena skupina, ki je ob izkušenih igralcih in v režiji Ančke Selak navdušila odrasle in šolsko mladino. Gostovali so v Kungoti, Leskovcu, Cirkulanah, na Selih, v Tepanju in Oplotnici.

Gledališka dejavnost med 1986 in1998

Kar 53 let trajajočemu obdobju gledališkega ustvarjanja v Vidmu, ki ga je prekinila le druga svetovna vojna, je sledilo (pre)dolgih 12 let mrtvila. Glavni vzrok je bila vsekakor neprimerna kulturna dvorana, ki je bila nujno potrebna temeljite obnove. V teh letih je bila na gledališkem področju dejavna le šolska gledališka skupina pod mentorstvom učiteljice Marije Černila; ta je leta 1993 postala ravnateljica in s tem je šolska skupina prenehala delovati.

Do leta 1996 ni nič kazalo, da bi dvorano obnovili in s tem omogočili nadaljnje delovanje gledališke skupine, dokler ni bila dve leti pozneje zgrajena nova občinska stavba s kulturno dvorano.

Gledališka dejavnost po 1998

V jeseni 1998 se je na pobudo tedaj že upokojene ravnateljice Marije Černila zbralo nekaj navdušencev in takoj so pričeli vaditi. Tudi sicer ima Černilova veliko zaslug za to, da je kulturno delovanje videmskega kulturnega društva tako močno zaživelo.

Februarja 1999 je bila premiera komedije Toneta Partljiča Gospa poslančeva. Množičen odziv gledalcev je pokazal, da so po dvanajstletnem premoru že prav pogrešali tovrstno razvedrilo. Po dveh ponovitvah doma so sledila štiri gostovanja. Osmič se je skupina predstavila na območnem srečanju gledaliških skupin v Skorbi, nazadnje pa še ob prazniku občine Videm. Na gostovanja so sceno včasih peljali kar s traktorjem, kot na primer v Cirkulane. V tej predstavi je skupno sodelovalo 14 ljudi, od tega 11 igralcev.

                         

Gospa poslančeva, 1999.

 

V novi sezoni 1999/2000 so gledališčniki že oktobra za prireditev "Vesela videmska jesen" pripravili dramo Pesem klopotcev, ki jo je napisala domačinka Marija Koletnik - Črnila. V njeni režiji so to dramo Videmčani prvič zaigrali pred 25 leti.

Dogajanje je postavljeno v leto 1930, ko so revni Haložani, viničarji, trpeli pomanjkanje in za skromno plačilo delali za izkoriščevalske gospodarje. Zgodba temelji na resničnih dogodkih, v njej se pojavljajo osebe, ki se jih najstarejši ljudje še spomnijo.

Predstava je bila obogatena s pristnim fantovskim in dekliškim petjem starih ljudskih pesmi. Skrbno dorečeni sta bili tudi scena in kostumografija. Skupina se je precej povečala, saj je predstavo skupno pripravilo 21 sodelujočih, od tega kar 17 igralcev in igralk. Premieri sta sledili še dve ponovitvi.


                         

Pesem klopotcev, oktober 1999.

 

Hkrati s Pesmijo klopotcev so potekale vaje za predstavo Čarobnice Mirka Zupančiča. Skupaj z režiserko Marijo Černila so igralci poskrbeli za atraktivne kostume in masko. Šestnajst igralcev je po premieri v februarju 2000 Čarobnice zaigralo še sedemkrat. Na območnem srečanju gledaliških skupin so navdušili selektorico Romano Ercegovič in se uvrstili na regijsko srečanje gledaliških skupin v Lenartu. Za ogled predstave so se celo dogovarjali z avtorjem Mirkom Zupančičem, a do obiska ni prišlo.

Za konec sezone so nekateri člani skupine sodelovali na Večeru tamburic in humorja, ki so ga organizirali videmski tamburaši, s skečem pa so popestrili še Dan gasilcev v Vidmu.

                         

Čarobnice, 2000.

 

V naslednji sezoni 2000/2001 so igralci v decembru najprej s prizorom iz Prešernovega življenja sodelovali na proslavi ob 200. obletnici pesnikovega rojstva. Teden pozneje so pripravili tri improvizacije, s katerimi so obogatili program na tradicionalnem kulturnem večeru Območne obrtne zbornice Ptuj.

Istočasno so potekale vaje za dve predstavi. V februarju 2001 je bila premierno uprizorjena igra za mladino, družino in odrasle Pikica in Tonček. V igri je nastopilo veliko otrok, tedaj še učencev in učenk osnovne šole Videm, kar je privabilo veliko mladih gledalcev. Z ogledom dveh ponovitev te predstave so bili v tistem šolskem letu nagrajeni učenci in učenke zavoda OŠ Videm, ki so dosegli bralno značko, dve ponovitvi pa sta bili v počastitev kulturnega praznika.

 

                        

Pikica in Tonček, februar 2001.

 

V začetku marca je sledila erotična komedija Dušana Jovanoviča Življenje podeželskih plejbojev po II. svetovni vojni ali tuje hočemo - svojega ne damo za zahtevnejšo odraslo publiko. Sam naslov in igra sta privabila gledalce celo iz Rogaške Slatine in Maribora, svoje je prispevala še kostumografija igralk. Za sceno in tehnično delo sta tedaj skrbela Mirko Černila in Boris Novak, kostumi so bili skupno delo igralcev in režiserke.

S Plejboji so sodelovali tudi na območnem srečanju gledaliških skupin. Selektor Alen Jelen je po predstavi izjavil, da je bil presenečen, da smo si upali kaj takega postaviti na vaški oder, saj so igralke bile precej drzne za vaško okolje, kajti na odru so celo dvigovala svoja krila. Sicer pa so zadnjo ponovitev spremljali še drugi poklicni gledališčniki, kot so Branka Bezeljak Glazer, takratna direktorica Šentjakobskega gledališča v Ljubljani, Samo Strelec, takratni direktor ptujskega gledališča, igralec Tadej Toš ter Nevenka Gerl, takratna vodja območne izpostave Sklada za ljubiteljske kulturne dejavnosti na Ptuju.

                        

Življenje podeželskih plejbojev, marec 2001.

 

Po treh letih dela v novi kulturni dvorani se je skupina še vedno srečevala s problemom nefunkcionalne dvorane. Kljub temu je uspešno delovala, igralski potencial je bil dober.

 

V sezoni 2001/2002  so se odločili za dramo Samorastniki Prežihovega Voranca, s katero so se udeležili  območnega srečanja gledaliških skupin, selektorica Branka Bezeljak Glazer pa jih je izbrala za regijsko srečanje v Slovenski Bistrici, kjer so se prav tako zelo dobro odrezali. Kljub žalostni vsebini je bila predstava med obiskovalci zelo dobro sprejeta. Samo igro so obogatili še zanimiva scena in avtentični kostumi. Ta predstava je bila velik projekt, o čemer priča dejstvo, da je nastopilo kar 25 igralcev in igralk, pri končni podobi predstave pa je pomagalo še pet sodelavcev.

Posebej zanimiva je bila ena od ponovitev, na katero so bili povabljeni vsi tisti igralci,  ki so zaigrali Samorastnike že leta 1982 v režiji Ančke Selak. Zanimivo je bilo videti oboje skupaj, nekateri pa so bili celo v istih vlogah.

V tej sezoni so za različne priložnosti odigrali še skeč Srečanje sošolk in enodejanko Tekoče zadeve.

                         

Samorastniki, 2002.

 

V sezoni 2002/2003 je režiserka Marija Černila ponovno izbrala komedijo, in sicer Vajo zbora Vinka Möderndorferja. Odlična predstava z odličnimi igralci je prepričala Branko Bezeljak Glazer, da jih je izbrala za regijsko srečanje. S predstavo so gostovali tudi izven domače občine in povsod navdušili občinstvo s petjem, za kar je igralce pomagala pripraviti Mateja Purg, za usklajeno kostumografijo pa je poskrbela Anica Kokol.

Ob tem so gledališčniki pripravili še skeč Šolska ura in igrico za otroke Pet Pepelk, ki so jo odigrali ob zaključku novoletnega projekta Društva prijateljev mladine Videm Cuker jama.

Decembra 2002 je gledališka skupina na tradicionalni prireditvi KD Videm Spet je leto naokoli pripravila improvizacijo Učna ura in jo 10. 1. 2003 ponovili še v kulturnem programu na srečanju Območne obrtne zbornice Ptuj.

                        

»Vaja zbora«, 2003.

 

Za sezono 2003/2004 pa so igralci skupaj z režiserko Černilovo izbrali nekaj posebnega. Kar nekaj časa so potrebovali, da so prepričali avtorja Avdicije, znanega igralca in režiserja Branka Đuriča Đura, da jim je dovolil uporabo teksta in nekaj manjših preureditev. Avtorja so celo poskušali povabiti na eno izmed predstav, a jim ni uspelo. Z Avdicijo so igralci nastopili velikokrat in na mnogih odrih. Na nekaterih predstavah jim je uspelo na oder zvabiti celo koga iz občinstva, da je odrecitiral Vrbo ali pa kaj drugega, kar je dalo sami predstavi dodatno vrednost.

                        

Avdicija, 2003/2004.

 

Januarja 2005 je nekaj igralcev naštudiralo Partljičevo Čistilko Marijo, s katero so popestrili tradicionalni kulturni večer Območne obrtne zbornice Ptuj.

 

V naslednji sezoni 2004/2005 pa so posegli po črni komediji Vinka Möderndorferja Mama umrla dvakrat. Predstava je zbudila malce nenavadne občutke, saj je na odru večino časa bila prava krsta, v njej pa je vsakokrat pogumno ležala Ančka Selak. Črni humor je najbrž marsikoga malo odvrnil, da se ni zmogel sproščeno nasmejati ob sicer zabavnem dogajanju na odru.

Kljub temu je 15 sodelujočih pri pripravi te predstave s ponovitvami nadaljevalo še vso naslednjo sezono 2005/2006.

 

Mama umrla dvakrat, 2004/2005 in 2005/2006.

 

V sezoni 2006/2007 so igralci z režiserko Marijo Černila izbrali črno komedijo Vinka Möderndorferja Tri sestre. Avtor besedila se je spet dotaknil družinskih problemov, saj govori o zakonskem paru s tremi hčerkami. Par na obletnico poroke oznani ločitev, saj ju je vezal le še »zakonski« poslovni dogovor. Da se stvari niso izšle po njunih načrtih, pa so poskrbele njune hčere. Z odlomkom iz predstave so se predstavili že v decembru 2006 na prireditvi »Spet je leto naokoli« in tako poskusili navdušiti občinstvo, da si pride ogledat celotno predstavo.

To predstavo je pripravilo le 11 sodelujočih, med njimi Metka Amon Beber, takrat profesorica likovne vzgoje na OŠ Videm, ki je pomagala pri pripravi scene. S predstavo so videmski gledališčniki nastopili večkrat, tudi po drugih krajih, sodelovali pa so še na območnem srečanju gledaliških skupin.

                         

Ustvarjalci predstave Tri sestre, 2007.

 

Sezono 2007/2008 pa je zaznamovala izjemna pomladitev skupine, saj se je priključilo kar nekaj mladih nadobudnih igralk. Taki zasedbi je kot naročeno prišlo v roke besedilo Ženska kmetija neznanega avtorja, ki pa so jo preimenovali v Babja kmetija. Celotna predstava je bila namreč odigrana v domačem narečju oziroma v pogovornem jeziku, ob edinem igralcu Andreju Forstneriču pa je zaigralo kar devet žensk.

Nauk zgodbe je preprost: »Premislite o vseh posledicah svojih odločitev, kajti naravi se ne da upreti …« Da pa je bila komedija gledalcem še bližja, so jo krajevno obarvali z aktualnimi dogajanji in osebami.

                         

Babja kmetija, 2008.

 

Posebnost te predstave pa je bila tudi ta, da so kar nekajkrat zapored morali gledalce poslati domov, saj je bila dvorana kar prehitro napolnjena do zadnjega kotička. V mesecu in pol so to predstavo odigrali kar desetkrat. Publiko so privabili tudi z zanimivim besedilom na gledališkem listu, ki pravi:

Verjetno se še spomnite, da je vidovska gledališka skupina leta 2003 praznovala osemdesetletnico svojiga delovanja. Letos je pa stara že 85 let. Samo zgledajo pa še stalno dobro!

V vseh totih letih so fsako igro, ki jih ni blo malo, špilali v slovenskem knjižnem jeziki.

Letos pa so si toti gledališčniki z režiserko Marijo zmisli, da bi govorli kar v narečji. Kak bi tudi drugač govorli, če pa so pripravli neko Babjo kmetijo.

S toto kmetijo je pa tudi pravi hec. Vodi jo mati Franca, ki ma kar šest hčerk. Franca je že dugo vdova, saj je njeni mož Matija, ki je tak rad za fajfo vleko, že davno vmrl.

Franca je tak ostala sama na toti kmetiji. Si venda kar mislte, kak je meti teko mladih deklin pri hiši. In tak si je Franca po možovi smrti zmisla, da so mogle fse dekline prisečti, da se ne bo nobena poročla in da bojo fse ostale device pa samice do smrti. Pa še same si bojo kar gospodarle.

Zaj si pa zamislte, kaka zmešnjava grata, ko pride moški na toto babjo kmetijo. Saj so fse dekline čisto zmešane gratale. Da pa je hec še večji, jim je soseda Urša, s kero se je Franca okoli neke puše pravdala, pripravla pravo komedijo. Pa za to ni rabla niti praviga moškiga, ampak samo …

Eh, več pa vam ne povemo, rajši nas pridite poglednte. Bote vidli, da vam ne bo žal. Smejali se bote, ko že dugo ne.

Mi vas bomo strašno veseli!

Da si bote še malo oči napasli, pa še ena slikica.

Moški se ziher strinjajo!

                         

Mati s šestimi hčerami, Babja kmetija, 2008.

 

Pa še drugim povejte, naj pridejo gledat toto babjo kmetijo!

 

Novembra 2008 so bili povabljeni na Kicar na prireditev Kicar poje in igra, kjer so občinstvo navdušili s skečem z naslovom V Europarku.

 

Kot zadnja v desetletju ponovne oživitve delovanja videmske gledališke skupine je na videmskem odru v sezoni 2008/2009 zaživela komedija Toneta Partljiča Čaj za dve. Čeprav je bila ta predstava odigrana v različnih zasedbah na profesionalnih in amaterskih odrih, smo se na pobudo igralca Andreja Forstneriča lotili prav tega besedila.

Režiserka Černilova je tudi tokrat odlično ocenila igralce in jim razdelila vloge, ki so jim bile pisane na kožo. Zaradi zelo intenzivnih vaj, ki so jih imeli kar trikrat na teden, so premiero spravili na oder že 17. januarja 2009. Sledili pa so tudi izkušnji iz prejšnje sezone in že decembra 2008 na prireditvi Spet je leto naokoli z odlomkom zbudili radovednost pri publiki.

                         

Čaj za dve, 2009.

 

V gledališki list so zapisali:

Gerčka in Cilika sta upokojenki. Prva jesen življenja preživlja doma, druga v domu za starejše občane. Cilika je nad domom prav navdušena. Tam je med drugim spoznala Jankeca, še zelo vitalnega gospoda, s katerim se imata rada. Pri tem jima pomagajo male modre tabletke, ki se jim reče vidra ali nekaj takega.

Gerčka ji tega sicer ne verjame, ampak v dom bi pa vseeno rada šla živet. Še posebej zato, da bi s Ciliko lahko bili skupaj. V domu bi se družili z drugimi varovanci in varovankami, peli bi, hodili k maši (baje v domu vodi maše mlad župnik, ki je »pravi ded«). Samo Gerčkina penzija je prenizka, njeni otroci pa tudi nič ne primaknejo.

Kljub temu Gerčka ni obupala. Ciliki je povedala, da bojo zdaj tudi na Vidmu gradili dom za starejše občane, in to takoj za gostilno, da bodo moški imeli kam hoditi na špricer, ženske pa bodo imele blizu v cerkev.

Zakaj vam to pripovedujemo?

Ker so videmski gledališčniki pripravili predstavo o življenju v domu za starejše občane, kjer se v isti sobi znajdeta upokojena gledališka igralka Jasmina in kmetica Angela iz Majskega Vrha v Halozah.

Okoli Jasmine se vrti Janko, predsednik življenjsko aktivnih varovancev, ki tudi zelo rad omenja modre tabletke. Da ne omenjamo župnika, direktorice doma, sester, pa Angeline hčere …

Vas je že zamikalo?

Potem pa ne smete zamuditi predstave Čaj za dve. Gerčka si je že rezervirala sedež, Cilika pa se je tudi z avtobusom pripeljala v rodni kraj na predstavo, ki je tudi vi za nič na svetu ne smete zamuditi.

Gledalci so navdušeno polnili dvorano in večkrat ostali zunaj nje, ker je bilo zanimanje res izredno. Za popestritev so jim že ob vstopu v dvorano ponudili videmsko viagro, o kateri se govori tudi v predstavi.

Igralska skupina se je odločila sodelovati na območnem srečanju gledaliških skupin, kjer so izjemno navdušili strokovno spremljevalko Mojco Redjko, tako da jih je izmed 18 sodelujočih skupin s ptujskega, lenarškega in slovenskobistriškega območja z veseljem napotila še na regijsko Linhartovo srečanje.

V svoji obrazložitvi je v sklep obrazložitve zapisala: »Odlična predstava, ki je s svojo živostjo in naravnostjo izvedbe lahko amaterskih skupinam za zgled, kako izvesti realistično komedijo. Dogodek, med katerim tudi enkrat ne pogledaš na uro.«

Konec maja je bilo v Slovenski Bistrici regijsko Linhartovo srečanje, na katerem je v tekmovalnem delu z videmskimi gledališčniki nastopila še skupina KD Slomšek iz Slovenske Bistrice s tekstom in v režiji dr. Janka Čara Kako so v Butalah preimenovali ulice. Strokovna spremljevalka je bila Maja Gal Štromar, ki je podala zelo pozitivno kritiko, kljub temu pa niso bili izbrani na državno Linhartovo srečanje.

Kot najboljša skupina s Ptujskega pa so se videmski gledališčniki s predstavo Čaj za dve 8. septembra 2009 predstavili v ptujskem gledališču, kamor so povabili druge amaterske gledališke skupine ter svojo zvesto publiko.

Natančen pregled teh desetih let je pokazal, da je 12 uspešnih predstav pripravilo kar 66 različnih ljudi. Vse niti je ta leta imela v rokah režiserka Marija Černila. Nekateri člani so se preizkusili v različnih zadolžitvah – kot igralci, šepetalke, tudi tehnični sodelavci.

Kot tehnični sodelavci (luči, zvok, scena) so se izkazali Mirko Černila, Boris Novak, Miran Drevenšek, Bojan Trafela, Matej Vaupotič, Metka Amon Beber, Tadej Premužič in Miran Ostroško.

Za masko in frizure so ob samih igralcih poskrbele Majda Štrafela, Vida Pernek, Marija Krajnc in Brigita Zemljič.

Kostume so večinoma pripravljali igralci skupaj z režiserko. Pri Vaji zbora jim je pomagala Anica Kokol, pri Babji kmetiji pa jim je bila v veliko pomoč Jožica Petek.

Za glasbene vložke sta igralce urila Dejan Rihtarič in Mateja Purg.

Kot šepetalke pa so se preizkusile: najboljša in v zadnjih letih povsem nepogrešljiva Ančka Selak, potem pa še Sandra Skuk, Tamara Črnila, Milena Gabrovec, Mateja Purg, Manja Vinko, Vesna Voglar, Polona Huzjan in Sabina Mihelač.

V predstavah od leta 1999 do 2009 so zaigrali: najstarejši igralec Anton Sedlašek, ki je pri igrah sodeloval od leta 1953, izkušen igralec Franc Koderman, prav tako izkušena igralka in nekdanja režiserka Ančka Selak, Boris Novak, Biserka Selak, Milena Gabrovec, Jože Gaiser, Metka Letič Ostroško, Srečko Bedrač, Manja Vinko, Goran Pavlovič, Ivan Lukačič, Miran Drevenšek, Tamara Črnila, Mateja Purg, Sandra Skuk, Tomaž Galun, Matej Črnila, Jože Krsnik, Dejan Krajnc, Vesna Voglar, Andrej Forstnerič, Gordana Benotič, Marjan Perger, Danijel Bedrač, Mirko Rihtarič, Bojan Trafela, Jože Milošič, Barbara Cenčič Krajnc, Polona Huzjan, Bojana Orešek, Nuša Sitar, Silvana Petrovič, Alexandra Ferlič, Doroteja Širovnik, Suzana Lovrenko. Najmlajši člani skupine pa so bili Aneja Cafuta, Aleš Rihtarič, Matjaž Šmigoc, Karin Kenda, Borut Novak, Nina Kmetec, Peter Purg, Janja Roškar, Nina Horvat, Petra Erhatič, Mateja Kirbiš, Uroš Šimenko, David Beloglavec, Urška Ostroško, Vid Ostroško in Alen Koderman.

Vse prestave so bile posnete ter fotografirane. Podatki o vsaki posamezni predstavi so zabeleženi tudi v društveni kroniki, kjer je mogoče videti tudi vse gledališke liste in celo nekaj plakatov.

Novo desetletje ponovnega delovanja gledališke skupine se je začelo s pomembno pridobitvijo, saj so se po nekaj letih premora vrnili nekateri igralci.

V sezoni 2009/2010 je skupina pripravila komedijo neznanega avtorja Zakonske zdrahe. Premiera je bila 6. februarja 2010. Skupina se je tudi tokrat odlično predstavila na območnem srečanju gledaliških skupin. Selektorica Barbara Jamšek je ocenila, da si zaslužijo udeležbo na regijskem Linhartovem srečanju v Studenicah. Tam so ponovno dobili zelo dobro oceno državne selektorice Maje Gal Štromar, a se kljub temu niso uvrstili na državno srečanje.

Kljub temu je bila sezona nadvse uspešna, saj jim je uspelo navezati stike s kulturnim društvom v Kamnici pri Mariboru, kjer so Zakonske zdrahe odigrali trikrat, enkrat pa še Čaj za dve.

V Zakonskih zdrahah so zaigrali: Srečko Bedrač, Biserka Selak, Andrej Forstnerič, Manja Vinko, Metka Ostroško, Mirko Rihtarič, Bojan Trafela, Bojana Orešek, Marko Kosednar, Doroteja Širovnik, Polona Huzjan, Uroš Šimenko, Nuša Sitar. Tehnik je bil Miran Ostroško, režiserka pa Marija Černila.

Ob koncu sezone so v kviru občinskega praznika pripravili gledališki dan, na katerem so se s skeči predstavile otroške in odrasle gledališke skupine iz celotne občine. Videmski gledališčniki so ponovno odigrali Čaj za dve.

V sezoni 2010/2011 je v gledališki skupini prišlo do sprememb. Vodja skupine je postal Bojan Trafela, nova režiserka pa Metka Ostroško. V tej sezoni so se odločili za premierno izvedbo črne komedije Romane Ercegovič Ženske stvari. Da so se odločili prav, potrjuje tudi priznanje za najboljšo stransko moško vlogo, ki jo je na Linhartovem srečanju prejel Uroš Šimenko za vlogo malega Markeca.

V sezoni 2011/2012 je vodja skupine postal Marko Kosednar. Pod režijo Metke Ostroško so pripravili komedijo Toneta Partljiča Slikar na vasi.

 

 

Copyright